Orkerster Mandoline

 Enaka lokacija kot 8 let nazaj. Enaka družba in enak orkester. Samo program je bil nekoliko drugačen. Dobri so! 

Sneg

 9.12.2021 - prvi sneg to zimo. Precej mrzla prva polovica decembra: dež, sneg, mraz... Nič kaj ugodno za tek. 

25. Ljubljanski maraton

Kaj naj napišem? Zadnji polmaraton je bil daljnega leta 2019 v Radencih. Še pred tem v Beogradu. Nato maraton v New Yorku. Potem pa dve leti nič! 

Imel sem tremo, bil sem nesiguren, nisem imel občutkov za dolgi tek. Vse to. Pa veselil sem Ter veselo pričakovanje. 

Resnici na ljubo letos nisem ravno pretiraval z dolgimi teki. V septembru je bil eden 22km, ampak sem imel tak “muskelfiber” še par dni zatem, da je bilo groza! Tudi treningi niso bili kot prejšnja leta. Pa par koronsnih kil... Vse to je bilo popotnica za 25 LM. 

Pred tekom sem v glavi premleval, kaj naj sploh pričakujem. Jasno je bilo da lahko pozabim o “pod 1:35” rezultati. Pač ni forme. Po drugi strani mi tek s tempom 5:00/km ne bi delal težav. Vse ostalo je bilo hladno-toplo. Včasih sem sopihal s tempom 4:50, drugič 4:30 brez težav. Tako da, nekak mehak plan v glavi je bil: 

1. Tečem “lagano sportski” okoli 1:45 

2. Bom zadovoljen če bo bolje kot leta 2018 (1:44:10) 

3. Boš še bolj zadovoljen če tečem bolje kot BG marton 1:41:20

Z Aljažem sva se oba strinjala za “lagano sportsko” prestavo. 

Štart je bil ob 9:15. Letos to ni bil zadnji vikend v oktobru, zato ure še niso premaknili. Megla, temperatura okoli 4°C, zato je bil izziv kaj obleči. Kasneje naj bi se sicer ogrelo, lahko da bi se tudi megla razkadila. Odločil sem se tik pred štartom, za kratko hlače in majico z dolgimi rokavi. 

Prijavljenih je bilo manj, gneča na štartu pa je vseeno bila. Komolčkanje do Bavarskega dvora, potem pa se je že dalo malce zadihati. Težava se je pojavila takoj na začetku, ker očitno hitrost “lagano sportski” ni bila umerjena. Tempo okoli 4:45 vse tja do Bratoževe ploščadi. 5 km okoli 24:00. Nato po Slovenčevi. Tempo je bil okoli 4:35. 

Klanci navzgor so bili malce počasnejši. Na 10 km je bil čas 47:02 (po štoparici). Potem pa bolj ali manj enakomeren tempo. Nekako sem si zamislil, da bi mogoče od 17-18 km naprej malce bolj pritisnil. Saj je šlo malenskost hitreje (cca 4:40), ampak težko. 

500 metrov pred ciljem sem pogledal na uro. Če pospešim, bo morda celo pod 1:40. Res sem pospešil, ura je pokazala 1:39:51 

Uraden čas - 1:40:15. Tudi Aljaž je bi presenečen, tudi on je mislil da je šel pod 1:40. No kasneje sva ugotovila vzrok. 

Na štartu letos ni bilo odštevanja. Ko se je gruča ljudi začela premikati, sva se primikala z njimi. Teči sva začela, tam kjer je bil velika oznaka “Start”. Kasneje se je izkazalo, da je bil to start za 10km progo. Naša start je bil nekaj 10 m nazaj. Dejansko sem prvih 50 m teka prehodil, ne vedoč da ura teče… 

Tek je bil kar naporen, daleč od tega da je bi šlo za turističen ogled…  Glede na to, da je to po dveh letih in pol prvi pol maraton sem zadovoljen z rezultatom. Mislim, da če me Aljaž ne bi vlekel bi šel bolj z rezervo. Enakomeren tempo skozi celo progo. Prvih 10km je bil 47:02, drugih 47:10. 

V skupni razvrstitvi 314, v kategoriji pa celo 25 mesto! .

Chicago

 V okviru festivala Ljubljana je letos gostoval musical Chicago.  Družinski ogled pod strogimi PCT pogoji. Sama izvedba je bila super, scenografija pa je malce šepala. 

Konec zapora

Od oktobra naprej smo imeli epidemiološke razmere. Delo od doma, policijska ura, omejitev gibanja le na občino oziroma statistično regijo. Zaprte gostilne in lokali. Čim je bilo konec smo si privoščili izlet. Najprej smo šli na sprehod v Škocijanski zatok . Škocijanski zatok je naraven rezervat. Okoli in okoli je obdan z ograjo, tako da imajo živali notri res mir.  Obiskovalci jih lahko opazujejo v pripravljeni opazovališčih. Zanimivo! 

Plan je bil potem sprehod po Kopru. Se kje usesti in spiti kavo ter iti na kosilo. Razen sprehoda se plan ni uresničil. Zaradi ukrepov - in strahu pred novimi ukrepi - gostinci precej sramežljivo odpirajo lokale. V preostalih, ki so bili odprti, pa je bilo vse zasedeno. 

Na poti nazaj smo se ustavil v Kozini v pivnici in gostilni Mahnič. Po več kot pol leta je bil to prvi obrok izven domače kuhinje. Tako smo navalili na hrano, da sem pozabili slikati ;-). Lep izlet je bil! 

Zadnji sneg ?

 No letos pa zime kar ni konec.