Berlinski maraton.
Kaj naj rečem, enkratno doživetje. 40.000 tekačev, po mojem vsaj še nekajkrat
toliko gledalcev ob progi…Ampak lepo po vrsti.
Priprave so bile
relativno OK. Podobno sem se pripravljal kot na lanski maraton, s tem da je
bilo vse skupaj bolj »stisnjeno«. V lanskem letu sem imel na vsak dolg tek
naslednji teden nekoliko krajši tek. Letos sem vsak teden šel 30km+. Na koncu
se je kar se je tudi poznalo na utrujenosti. Na splošno sem imel tempo nekoliko
slabši kot lansko leto, je pa tudi res, da sem drugače treniral.
Teden pred
maratonom me je po vsakem treningu bolela leva peta. Prvi dan po treningu sem
šepal, drugi dan me je bolelo, tretji dan pa je bilo ok. Relativno OK. Zato sem
se odločil, da nekaj dni pred tekom ne bom treniral.
V Berlin smo se
odpravili v petek. Z avtom. Vožnja je trajala – s postanki vred – več kot 13
ur. V soboto smo šli na Expo dvigniti številke, nato pa še ogled nekaterih
znamenitosti. Kar se je seveda poznalo na zgoraj omenjeni peti… Skratka v
četrtek je bila noga čisto OK, v soboto pa sem čutil ne preveč ostro temveč
zoprno bolečino…
In bila je nedelja 25.9. Vstala sva pred šesto. Pojedel, vzel
aspirin zaradi noge… Zjutraj je bilo še precej hladno (8°C) , kasneje pa je
bilo napovedano precej bolj vroče vreme. Okoli 22°C. Skratka – odločil sem se
za kratke rokave/hlače in za eno majico, ki bi jo odvrgel pred štartom. Na
koncu je nisem niti oblekel. Na štartu je bilo res malo hladno, ampak hitro sem
se ogrel.
Štart je dogodek zase. Pred in za mano
nepregledna množica tekačev. Začel sem teči šele dobrih 5 min po štartu, pa sem
bil relativno blizu (cona E) štartne črte. Prve kilometer je bila gneča. GPS
signal sem dobil šele po par minut po štartu, na štoparico pa se nisem mogel
zanesti. Prve kilometre nisem imel občutka kako hitro ali počasi grem. Šele na
tretjem kilometru sem videl da ima temo nekaj čez 5 min. Kar je bilo relativno
slabo. Naslednji kilometri so bili precejšna gneča. Imel sem moč in voljo, da
bi šel hitreje, ampak se skorajda ni dalo. Od 5km naprej sem sicer obračal
nekje pod 5:00, ampak je bilo dosti prehitevanja in vijuganja. Na 10km sem imel
čas komaj kaj pod 50min.
Tu smo bili že v vzhodnem delu Berlina, na
širokih socialističnih avenijah. 11km je šel mimo Alexander placa. Tu je bilo
več prostora in se je že dalo bolj teči. Ampak še vedno mi ni uspelo udobno
teči na 4:50. Kot da je me je dajala neka utrujenost. No ampak imel sem konstanten ritem na 4:55,
tako da sem celo pomislil, da bo čas pod 3:30.
Mal pred 30 km sem že začel čutiti neko
utrujenost in sem čedalje težje držal tempo. Ampak še vseeno je bilo okoli
5:00. Tam nekje od 24km naprej je bilo že kar vroče na soncu, tako da je tudi
to bil eden od faktorjev. Postojanke z vodo so bile na vsake 2km tako, da tam
sem se redno ustavljal. Na teh postajah z vodo je nekoliko večja gneča kot v
Ljubljani. To je bilo nekje od 30km naprej. No ampak tu sem še vedno računal,
da bom na koncu malce pritisnil in obdržal rezervo, ki sem si jo pritekel. Pa
da bo še dovolj časa za »selfi« pred Brandenburškimi vrati.
Nato je prišel 35 km. Naslednje 3 km nisem
videl kilometrskih oznak, šele na 38 km sem preveril svoj tempo – bil je okoli
5:15. Kar pomeni, da sem praktično vso rezervo za selfi izgubil… Naslednje par
km bi moral res pritisniti na gas, da bi to dobil nazaj, po drugi strani pa je
bilo že več kot 20°C in 38km za mano. Tako da sem se odločil, da ne bom več
pritiskal in odtekel zadnje kilometre po občutku.
In seveda najbolj fenomenalen in adrenalinski
občutek je bil od Brandenburških vrat pa to cilja. Po modri preprogi ob bučnem
vzpodbujanju Berlinčanov.
Čas na koncu : 3:31:52. Kar je, roko na srce, še vseeno relativno
dober rezultat. Mislim pa, da sem bil sposoben bolje. Bomo videli jutri.
