Tek Sotočij

Letos je bila ponovno množična udeležba DR-MOLovcev na medvoškem teku Sotočij. Vreme načeloma OK, popoldne je deževalo zvečer pa ni bilo tako vroče.

Pričakovanja: lansko leto sem imel še nekaj rezerve pri teku, letos pa nekoliko slabša forma, tako da tam tam…

Na začetku se sicer nisem pognal kot lansko leto ampak sem imel konstanten tempo. Prve tri km okoli 4:15, potem pridejo klanci je bil tempo 4:25.  Težava se je pojavila nekje na 2 do 3 km, bolečina v desni stegenski mišici. Ni bilo sicer prijetno teči, ampak pretirano me pa tudi ni oviralo. Tine me je nekje na 4km spet prehitel, ampak niti slučajno se ga nisem skušal držati.

Na 5 km sem imel čas 21:35, kar je sicer malenkost počasneje kot lani.  7 in 8 km sem imel občutek, da me počasi zmanjkuje. Malce zaradi noge, malce zaradi klanca, pa tudi kilometrskih oznak ni bilo. Mislil sem, da bom imel čas okoli 43:30.

No ampak ko sem videl, da se bližamo cilju in ko sem pogledal svoj čas sem videl da vseeno nisem tako slab. Zadnja kilometer pa pol sem še malo pritisnil (kar je bilo kar OK, ker sem prehitel par tekačev, ki sem jih poprej od daleč gledal v hrbet) in je šlo. Končni čas 42:17 , kar je celo boljše kot lani. 

Račun je prišel kmalu po tekmi. Noga me je začela hudičevo boleti, še spati nisem mogel zaradi bolečina. Mislil sem, da je sezona končana, ampak na srečo mi je vzelo samo mesec in pol treninga.

Deset let

Nekje spomladi - aprila, maja -  leta 2008 sem naredil prve tekaške korake. Glavni krivec za to je bila žena, pa tudi kronično pomanjkanje gibanja.

Še sedaj se spomnim prvega “treninga”. Šla sva na Kodeljevo, da bi tam kombiniral tek s hojo. Tako se pač začne. Ves nadobuden sem začel s tekom že na križišču Mesarske in Poljanske in tekel vse do… železniškega nadvoza pri Glonarjevi. Ne vem če sem naredil 200m. Enostavno več ni šlo. Danes si tega sploh ne znam več predstavljati. Razumem, da nekdo ne more kilometra preteči, ampak sto metrom !?

No skratka potem je šlo, meter po meter… Tisto pomlad sem začel potem teči v DR-MOL skupini - seveda najprej v slabši skupini. Napredek se je hitro pokazal in s tem je tudi raslo moje veselje do teka. Kmalu za tem sem si kupil tudi prve “prave” tekaške čevlje. Prej sem tekel v neki “hofer” varianti superg, ki mi jih je dal Mirko.

Cilj za tisto leto je bil seveda Ljubljanski maraton - 10ka. Ampak pot ni bila lahka. Glava je bila za to, ampak telo se je resno upiralo teku. Bolela me je pokostnica, kolena so me dajala… Včasih sem pretekel par sto metrov, pa sem se moral zaradi bolečine ustaviti. Ampak počasi je šlo. Tisto jesen sem prvič dobil občutek, da pa nekaj morda pa le bo; ko sem pretekel v enem kosu “čez mostičke” (7.2km). Pa tudi tisti trening klancev na Rožniku, ko sem videl da mogoče pa nisem najslabši…

Po mojem sem v tistem času pretekle cca 10-15km na teden. Na primer na Golovcu sem imel strašn strah pred “Becel” klancem. Tistega nikoli nisem mogel preteči v kosu.

Pred Ljubljanskim maratonov me je skrbela le en stvar - da me ne bodo začela spet boleti kolega ali pokostnica. In seveda strah me je bilo teči po asfaltu, pa tudi razdalja je bilo nekaj kar ne pretečeš vsak dan… Kakih deset dni prej sem začel s psihološko, prehransko in še kako drugo pripravo. Kot kak profesionalec.  V vsej zmedi pred štartom sem pozabil še uro… Spomnim se, da sem ga začel izredno počasi, ravno zato da me ne bi kje kaj vsekalo. Teklo se je od Trga republike po Dunajski in nazaj po Slovenčevi tar nazaj na TR. Nekje na 2km, tam nekje ob štadionu je bila ura, tam sem videl, da sem hiter ko nek rahitičen penzionist. Nekje 14-15min sem potreboval za prva dva km… Rahlo sem pospešil tempo. Na 5km sem imel čas nekaj čez 30min. Po Slovenčevi pa sem pritisnil. Takrat se mi je zdelo, da me kar nese. Končni rezultat sem imel 1:03:01, oziroma 1:00:45 neto. Na cilju sem celo ujel in prehitel ženo…

Z ljubljanskim tekom se je tudi končala sezona teka. Nekje v marcu sem šel običajno odteči 2x2 kroga na Kodeljevo. Čase na krog sem imel 2min do 2:10…

Leta 2009 sem šel spet na 10ko, tokrat z več treninga, izkušnjami in opogumljen z zadnjimi kilometri lanskoletne 10ke. Odtekel sem jo s časom - pazi to - pod 50min!  No ampak je bila proga drugačna dolga 9.4km. No ampak vseeno sem se počutil kot “pravi” tekač.

Leto2010. Čas za nove podvige - 21km.  Dva cilja sem si postavil 1. da ne bom hodil, 2. Da bom prišel v cilj pred prvimi maratonci. Cilj je bil 50% izpolnjen. V cilj sem pritekel s prvimi kenijci. Čas sem imel 2:02:40, ampak ker se se podrla napihljiva štartna vrata smo v drugi skupini štartali cca 8min kasneje kot prvi val.

Leta 2011 nisem šel na Ljubljanski maraton. Sicer ni da nisem tekel, ampak v septembru sem si nekaj poškodoval nogo, oktobra pa sem imel toliko službenih poti, da tudi nisem nič tekel. Za 21 nisem bil pripravljen, 10ka pa mi je bila malce brez veze. Torej če bo kdo gledal rezultate 16LM - tisto je tekla Andreja  na 10km ne jaz.

Leto 2012  - Big bang leto. Ali po gnab gib, kakor se vzame. Tek je dobil novo dimenzijo - hitrost. Glede na izkušnje prejšnjega leta sem tudi nehal poslušati ženo (kar bi sicer moral storiti še prej). Njena dogma je bila da si bo je treba po teku vzeti dan ali dva počitka, v izogib poškodbam. In potem se je dogajalo, da sam v tednu dni naredil le 5km, ker sme na “tekaški” dan imel službene obveznosti, ali pa je bil dež. Začel sem teči kadar sem imel čas. Namesto počitka sem pač prilagodil hitrost ali razdaljo. Tisto leto je bil na LM dovoljen “drsalni korak” - snežilo je, bilo je okoli 2°C… Par dni prej sem si šel kupiti zimsko tekaško opremo, prej pač nisem tekel, ko je padlo pod 10°C.  Tekel sem pa kot še nikoli poprej 1:41:17.

32km po PST - 2013

LM17 me je naučil dve stvari. Prva: pol maraton je možno preteči tudi pod 1:50 (kar je bila takrat magična meja). Drugo: tudi ko je mraz se da teči. In od takrat sem začel teči tudi pozimi. 

In kot pravijo "the rest is a history"