Kraški pol maraton.

No tako. Najprej izgovori. Praktično tri mesece nisem tekel, tu pa tam so bili patetični poskusi, ki so se končali z bolečino v levi nogi. Fizioterapija je pomagala, tako da sem začel s tekom v februarju. Sprva sramežljivo počasi in kratko, nato pa sem postopoma povečeval tempo in razdaljo. Kakšni resnih intervalnih treningov se nisem šel, z distancami pa tudi nisem pretiraval.

In to je bila popotnica za MKM 2019. Vreme je bilo lepo sončno, napoved preko 20°C, Sposoben sem bil teči okoli 4:50 do 5:00, tako da sem si postavil mejo pod 1:45. Če bi  bilo pod LM2019 (1:44:10) bi pa sploh bile super. Pač, realni cilji glede na pripravljenost.

In je šlo. Do Lipice po planu (res pa so me klanci zdelovali, vendar vseeno okoli 4:45). Do Bazovice sem tudi pospešil, 9km sem imel celo okoli 4:30. Na 10km je bil čas okoli 48:08, kar je bilo relativno OK, celo malce boljše kot sem pričakoval. 

Po Italiji je sicer šlo, čeprav sem imel tam nekje na 13km rahlo krizo. Vseeno so bili časi okoli 4:50. Mimogrede, prejšnja leta nisem opazil da je toliko klancev, se mi je zdelo vse ravno.

Kalvarija pa se je začelo z vzponom na Orlek. Na 16 km sem imel čas 1:17, kar je dovolj rezerve za planiran čas. Ampak klanci so me ubili. Enostavno ni šlo več kot 5:30, tudi po ravnem ne več... Po mojem je bil tu problem tudi vročina, ki je bila okoli 21°C, dehidracija in seveda pomanjkanje treninga. Na Orleku sem se ustavil, (sploh prvič na pol maratonih) in spil 2 kozarca vode. Na cilju sem jih nato še 4 + eno pivo kasneje.
Zadnje par sto metrov nisem imel niti volje niti moči, da bi sploh pospešil. Čas na koncu 1:46:26, za kar moram seveda napisati - najslabši pol maraton do sedaj.