Berlin - ob maratonsko dogajanje

Nekaj besed o maratonu je napisano spodaj. Tu bi napisal samo nekaj vtisov ne-maratonskega dogajanja.

Petek 23.9 – nič kaj ni za povedat, razen 13-ih ur vožnje. Stanovali smo v vzhodnem Berlinu, kar pomeni še dobrih 45min vožnje do stanovanja.

Sobota 24.9. Zjutraj smo se najprej odpravili na Expo po štartne številke. To je na stari železniški postaji, v četrti Kreuzberg. Tu sem bil prvič presenečen nad velikostjo maratona. Od podzemne postaje do Expa je bil narejen kar kordon, in praktično vsi potniki so šli tja. Po prevzemi številk smo šli na krajši ogled. Z vlakom na Potsdamer platz – 39km – kjer smo spili kavo. Nato peš do Branderburških vrat ter z avtobusom do Alexanderplatz-a, kjer smo pustili nekaj ur in evrov.

Nedelja 25.9. Maraton! Preživela, oba!  Zvečer na večerjo, kjer je namesto pizze prevladal bližnji lokal z ameriško ponudbo. Kar niti ni bilo slabo, samo piva niso imeli.

Ponedeljek 26.9. Sedaj smo bili pa malce bolj resni turisti. Plan je bil zahodni Berlin. Prvo smo šli pogledat ostanke zidu na Braune strasse na severni strani Berlina. Nato pa z S-Bahnom do postaje ZOO. Otroka sta šla v živalski vrt, midva pa na sprehod po Qdamm-u (35km). Kava v Hard Rock Caffe-ju, kosilo v Vapianu. Nazaj grede smo se ustavili še na muzejskem otoku, ter si od zunaj ogledali Katedralo in Altes muzej. Ter preko Alexanderplaz-a nazaj proti domu.

Torek 27.9. Tokrat smo se odpravili na jug. Prvo smo šli pogledat East Gallery – umetniško poslika del Berlinskega zidu. Nato z vlakom do Krezberga in sprehod do Check Point Charlie. Od tem smo šli z vlakom v osrednji del Berlina (Mitte). Od tam smo se sprehodili do Hackesche Höfe. To je kompleks medsebojno povezanih hiš in dvorišč, med katerimi so restavracije in trgovine. Od tam smo se odpravili še na krožno vožnjo z ladjico po Spree.  Zvečer pa zasluženo pivo.

Sreda 28.9. V zgodnji jutranji urah smo se odpravili proti Ljubljani. Pot je bil bolj tekoča, manj zastojev in gneče. 

Berlinski maraton

Berlinski maraton. Kaj naj rečem, enkratno doživetje. 40.000 tekačev, po mojem vsaj še nekajkrat toliko gledalcev ob progi…Ampak lepo po vrsti.

Priprave so bile relativno OK. Podobno sem se pripravljal kot na lanski maraton, s tem da je bilo vse skupaj bolj »stisnjeno«. V lanskem letu sem imel na vsak dolg tek naslednji teden nekoliko krajši tek. Letos sem vsak teden šel 30km+. Na koncu se je kar se je tudi poznalo na utrujenosti. Na splošno sem imel tempo nekoliko slabši kot lansko leto, je pa tudi res, da sem drugače treniral.

Teden pred maratonom me je po vsakem treningu bolela leva peta. Prvi dan po treningu sem šepal, drugi dan me je bolelo, tretji dan pa je bilo ok. Relativno OK. Zato sem se odločil, da nekaj dni pred tekom ne bom treniral.

V Berlin smo se odpravili v petek. Z avtom. Vožnja je trajala – s postanki vred – več kot 13 ur. V soboto smo šli na Expo dvigniti številke, nato pa še ogled nekaterih znamenitosti. Kar se je seveda poznalo na zgoraj omenjeni peti… Skratka v četrtek je bila noga čisto OK, v soboto pa sem čutil ne preveč ostro temveč zoprno bolečino…

In bila je nedelja  25.9. Vstala sva pred šesto. Pojedel, vzel aspirin zaradi noge… Zjutraj je bilo še precej hladno (8°C) , kasneje pa je bilo napovedano precej bolj vroče vreme. Okoli 22°C. Skratka – odločil sem se za kratke rokave/hlače in za eno majico, ki bi jo odvrgel pred štartom. Na koncu je nisem niti oblekel. Na štartu je bilo res malo hladno, ampak hitro sem se ogrel.

Štart je dogodek zase. Pred in za mano nepregledna množica tekačev. Začel sem teči šele dobrih 5 min po štartu, pa sem bil relativno blizu (cona E) štartne črte. Prve kilometer je bila gneča. GPS signal sem dobil šele po par minut po štartu, na štoparico pa se nisem mogel zanesti. Prve kilometre nisem imel občutka kako hitro ali počasi grem. Šele na tretjem kilometru sem videl da ima temo nekaj čez 5 min. Kar je bilo relativno slabo. Naslednji kilometri so bili precejšna gneča. Imel sem moč in voljo, da bi šel hitreje, ampak se skorajda ni dalo. Od 5km naprej sem sicer obračal nekje pod 5:00, ampak je bilo dosti prehitevanja in vijuganja. Na 10km sem imel čas komaj kaj pod 50min. 

Tu smo bili že v vzhodnem delu Berlina, na širokih socialističnih avenijah. 11km je šel mimo Alexander placa. Tu je bilo več prostora in se je že dalo bolj teči. Ampak še vedno mi ni uspelo udobno teči na 4:50. Kot da je me je dajala neka utrujenost.  No ampak imel sem konstanten ritem na 4:55, tako da sem celo pomislil, da bo čas pod 3:30.

Mal pred 30 km sem že začel čutiti neko utrujenost in sem čedalje težje držal tempo. Ampak še vseeno je bilo okoli 5:00. Tam nekje od 24km naprej je bilo že kar vroče na soncu, tako da je tudi to bil eden od faktorjev. Postojanke z vodo so bile na vsake 2km tako, da tam sem se redno ustavljal. Na teh postajah z vodo je nekoliko večja gneča kot v Ljubljani. To je bilo nekje od 30km naprej. No ampak tu sem še vedno računal, da bom na koncu malce pritisnil in obdržal rezervo, ki sem si jo pritekel. Pa da bo še dovolj časa za »selfi« pred Brandenburškimi vrati.

Nato je prišel 35 km. Naslednje 3 km nisem videl kilometrskih oznak, šele na 38 km sem preveril svoj tempo – bil je okoli 5:15. Kar pomeni, da sem praktično vso rezervo za selfi izgubil… Naslednje par km bi moral res pritisniti na gas, da bi to dobil nazaj, po drugi strani pa je bilo že več kot 20°C in 38km za mano. Tako da sem se odločil, da ne bom več pritiskal in odtekel zadnje kilometre po občutku.

In seveda najbolj fenomenalen in adrenalinski občutek je bil od Brandenburških vrat pa to cilja. Po modri preprogi ob bučnem vzpodbujanju Berlinčanov.

Čas na koncu : 3:31:52.  Kar je, roko na srce, še vseeno relativno dober rezultat. Mislim pa, da sem bil sposoben bolje. Bomo videli jutri. 

Beograd

Septembra spet v Beogradu. Razen sončnega in toplega vremena ni bilo nič spektakularnega... Spodnja slika je "dom vazduhoplovstva" v Zemunu.

 

70km

Še ena meja obstaja: preteči 70km v tednu, kar pomeni v povprečju 10km na dan. Res je, da sem nekajkrat že pretekel več kot 70km v obdobju 7 dni, vendar pa ne v koledarskem tednu. Do preteklega tedna… Skupaj dobrih 81km. 

36km okoli Ljubljane

Včeraj popoldne sem šel na tek po PST okoli Ljubljane. V začetku sem to planiral za soboto, pa je bila potem boljša napoved za nedeljo, pa so potem napovedali dež za nedeljo, pa dežja ni bilo… skratka na tek sem šel v ponedeljek nekje ob 16h. V soboto in nedeljo sem naredil relativno hitra teka na slabih 9km in 10.6km, s tempom okoli 4:30.

Tokrat sem si izbral daljšo progo: vhod na PST na Peruzzijevi ter izhod na Hruševski. Vreme je bilo sončno in toplo, okoli 24°C. Vročina me niti ni motila toliko. Začel sem precej podjetno. Prve kilometre sem obračal s tempom okoli 4:41-4:45. Na 10km sem imel čas nekaj čez 47min. Prvi postanek sem imel ob koseškem bajerju (cca 15,7 km). Brez problema.

V Šiški mi je tempo nekoliko padel. Tipično sem obračal nekje okoli 4:48 – 4:50. Če sem se potrudil je šlo 4:45 ali manj… Prva kriza je bila na 21km, kjer sem enostavno dobil težke noge. Čez prehod za pešce na Tolstojevi šel sem hodil ter si vzel kako minuto pavze. Potem sem šel brez večjih problemov naprej. Utrujenost je bila prisotna, tempo pa sem imel še kar dober (pod 4:50). Manjša kriza nato v Novih Jaršah, kjer sem pa nekoliko zmanjšal tempo.

Naslednji vodni postanek je bil pri pitniku pri vojašnici. Moram reči, da je trajalo nekoliko dalj kot sem planiral. Potem pa sem tudi začele izredno počasi. Mislim, da sem imel tisti kilometer tempo okoli 5:15. Do 30km sem še nekoliko pritisnil (tempo nekje okoli 4:55), po 30km pa težko. Tempo mi ni niti bistveno padel, po mojem nekaj čez 5:00, ampak težke noge, podplati so me pekli…. Še dvakrat sem se ustavil in raztegnil. 33km je bil sploh najpočasnejši okoli 5:20. Zadnja dva kilometra sem pritisnil, tako da sem jih odtekel pod 5:00.

Skratka skupna razdalja 36,2km čas 2:54:43. Kar je, konec koncev, zelo spodoben čas, in če se ne bi toliko ustavljal bi bilo kar OK. Po mojem sem začel malce prehitro, pa po vsej verjetnosti se je poznalo, da nisem bil 100% spočit. Skupno s tem tekom sem v zadnjih 5 dneh naredil slabih 74km. Šola za drugič. 

252 km

Lanskega julija sem prvič pretekel 200km v enem mesecu; 219 jih je bilo natančno. Potem sem to ponovil še septembra in oktobra. 

No letos pa sem uspel preteči 250km. Čeprav junij ni bil prav nič mrzel, dostikrat je bilo potrebno začeti s tekom ob 6h… trikrat sem šel okoli Ljubljane (cca 31,7km)… Uspelo pa je - točno 252km!

Se je pa na današnjem daljšem teku kar poznala utrujenost. Že na 21km sem imel trde noge. Sedaj pa par dni počitka.

Kdor čaka dočaka...

Pred 17 leti sem začel, zadnji izpit 14 let nazaj... ;-). Delo napisal 2005, no vsaj v veliki meri. In prvič oddal leta 2010... 21.7.2016 pa tudi uspešno zagovarjal. Celo 10 sem dobil... Tako da - mag. znanosti ;-)