30.10.2016. Dan D za moj tretji maraton. Od Berlinskega maratona praktično nisem tekel, samo en daljši tek okoli Ljubljane sem šel. Pa še tega zelo počasi in boleče. Težave s peto, nato še prisilni počitek zaradi operacije. Ampak vsaj peta se je kolikor toliko zacelila.
Napoved za nedeljo je bila lepo, sončno vreme. Zjutraj sicer megla in hladno, ampak ko se bo megla razkadila pa okoli 13°C. Sprva sem še razmišljal o kakšni majčki z dolgimi rokavi, ampak sem se vseeno odločil za kratke rokave. Kar se je na koncu izkazalo celo za nekoliko preveč.
Na startu je bilo že sončno in toplo. Po lanskoletnih izkušnjah sem se postavil nekje na konec prve cone, skupaj z Aljažem in Katarino. Na začetku tradicionalna gneča, še posebej se je poznala ožja Dunajska. Čim smo prišli mimo Bavarca pa je šlo. Prvi kilometer je bil malce pod 5:00, nato pa je šel vsak za nekaj sekund hitreje. Četrti je bil že 4:38, zato sem malce stopil na bremzo in pustil Aljaža in Katrino naprej. No potem sem obračal relativno konstantno nekje okoli 4:43. Tekel sem praktično brez večjih problemom, konstanten ritem vse do 25km.
Na polmaratonu sem imel čas okoli 1:40:30, kar je nekoliko boljše kot lansko leto. Skratka, tempo je bil konstantno pod 4:50 vse do 25-km. Najhitrejši je bil okoli 4:36, najpočasnejši pa 4:52.
Tam nekje na Jurčkovi sem začutil težke noge. Tek ni bil več tako lahkoten, sonce me je začelo motiti... Lansko leto klanca na Perruzzijevi nisem niti zaznal, letos pa sem ga občutil. Potem pa nesrečni 30km in Hradeckega. Čas še vedno OK, boljše kot lansko leto... V klanec gor sem pričakovano spustil – in pred svojimi navijači spet pospešil - ampak potem ta kombinacija hribov in dolin... Se mi je zdelo kod ta tečem samo v hrib... To so bili vroče - hladni kilometri. Tempo 5:15, naslednji 4:54... Vse do Kajuhove. Tam sem se odločil da ne bom forsiral in da bom na Vojkovi pritisnil. Ampak tudi na Vojkovi ni šlo. Sonce je žgalo, noge so se mi limale asfalta, vsako ovinek me je vrgel iz tira... Na Topniški je bil še zadnji poskus preboja – 5:08 tempo. Ampak, ko smo zavili na Tabor, na koncu klanca, jao skoraj bi se ustavil na ovinku. Enostavno ni šlo. Niti moči nisem imel za gele, vodo...slabo mi je bilo... Daleč najslabši kilometer (5:24). Odločil sem se da se ne bom ustavil, tekel bom. Pogledam na uro, pa sem videl da tudi s tempom 6:00 pridem na cilj pod 1:30.
Ta kriza je trajala tam nekje do Ambroževega trga. Malo naprej je bila moja ekipa navijačev in cilj na dosegu roke… Ampak tudi ta dva kilometra nista bile ne lahka ne hitra (okoli 5:10-5:15 ).
V cilje sem pritekel zmatran kot še nikoli poprej. Naslonil sem se na ograjo, v nogah sem imel mravljince, vrtelo se mi je v glavi.. Ampak Marko proti Marton – 3:0. Čas 3:28:16.
Čas ni slab! Tudi uvrstitev je praktično enaka kot lansko leto. Lansko leto sem bil skupno 366 (59 v kategoriji), letos 368 oziroma 57 v kategoriji.
Samo zadnjih 7km je bilo hudih ;-)
No comments:
Post a Comment