Dunaj

Hčerka je šla na koncert 21 pilotov, jaz pa v Luftburg na veliko porcijo rebrc. Končal kot zmagovalec.

     

Primerjava

Mogoče še nekaj primerjav vseh treh maratonov.

	Berlin	Ljubljana	Ljubljana
	čas	čas	čas
5 km	0:25:04	0:23:38	0:23:43
10 km	0:49:46	0:47:36	0:47:17
15 km	1:14:10	1:11:39	1:11:17
20 km	1:38:44	1:35:41	1:35:10
Halb	1:44:08	1:41:00	1:40:30
25 km	2:03:39	2:00:26	1:59:57
30 km	2:28:43	2:24:41	2:24:38
35 km	2:54:05	2:49:44	2:50:21
40 km	3:20:19	3:14:31	3:16:42
Finish	3:31:52	3:25:03	3:28:16

Prva a letošnjega maratona je bila najhitrejša do sedaj. Tudi še na 35km ni kakšne velike razlike. 

To se tudi vidi iz časa druge polovice. V Berlinu in Ljubljani sem imel praktično enak čas. S tem, da sem se v Berlinu ustavil ter da se zadnje kilometre nisem niti trudil.

	Berlin	2015	2016
	čas	čas	čas
21km	1:47:44	1:44:03	1:47:46

Še časi 10km intervalov.

10km	0:49:46	0:47:36	0:47:17
20km	0:48:58	0:48:05	0:47:53
30km	0:49:59	0:49:00	0:49:28
40km	0:51:36	0:49:50	0:52:04
42km	0:11:33	0:10:32	0:11:34

Ter 5km intervalov.

5km	0:25:04	0:23:38	0:23:43
10km	0:24:42	0:23:58	0:23:34
15km	0:24:24	0:24:03	0:24:00
20km	0:24:34	0:24:02	0:23:53
25km	0:24:55	0:24:45	0:24:47
30km	0:25:04	0:24:15	0:24:41
35km	0:25:22	0:25:03	0:25:43
40km	0:26:14	0:24:47	0:26:21
42km	0:11:33	0:10:32	0:11:34

Ljubljanski maraton 2016

30.10.2016. Dan D za moj tretji maraton. Od Berlinskega maratona praktično nisem tekel, samo en daljši tek okoli Ljubljane sem šel. Pa še tega zelo počasi in boleče. Težave s peto, nato  še prisilni počitek zaradi operacije. Ampak vsaj peta se je kolikor toliko zacelila.  

Napoved za nedeljo je bila lepo, sončno vreme. Zjutraj sicer megla in hladno, ampak ko se bo megla razkadila pa okoli 13°C. Sprva sem še razmišljal o kakšni majčki z dolgimi rokavi, ampak sem se vseeno odločil za kratke rokave. Kar se je na koncu izkazalo celo za nekoliko preveč.  

Na startu je bilo že sončno in toplo. Po lanskoletnih izkušnjah sem se postavil nekje na konec prve cone, skupaj z Aljažem in Katarino. Na začetku tradicionalna gneča, še posebej se je poznala ožja Dunajska. Čim smo prišli mimo Bavarca pa je šlo. Prvi kilometer je bil malce pod 5:00, nato pa je šel vsak za nekaj sekund hitreje. Četrti je bil že 4:38,  zato sem malce stopil na bremzo in pustil Aljaža in Katrino naprej. No potem sem obračal relativno konstantno nekje okoli 4:43. Tekel sem praktično brez večjih problemom, konstanten ritem vse do 25km.  

Na polmaratonu sem imel čas okoli 1:40:30, kar je nekoliko boljše kot lansko leto. Skratka, tempo je bil konstantno pod 4:50 vse do 25-km. Najhitrejši je bil okoli 4:36, najpočasnejši pa 4:52.  

Tam nekje na Jurčkovi sem začutil težke noge. Tek ni bil več tako lahkoten, sonce me je začelo motiti... Lansko leto klanca na Perruzzijevi nisem niti zaznal, letos pa sem ga občutil. Potem pa nesrečni 30km in Hradeckega. Čas še vedno OK, boljše kot lansko leto... V klanec gor sem pričakovano spustil – in pred svojimi navijači spet pospešil - ampak potem ta kombinacija hribov in dolin... Se mi je zdelo kod ta tečem samo v hrib... To so bili vroče - hladni kilometri. Tempo 5:15, naslednji 4:54... Vse do Kajuhove. Tam sem se odločil da ne bom forsiral in da bom na Vojkovi pritisnil. Ampak tudi na Vojkovi ni šlo. Sonce je žgalo, noge so se mi limale asfalta, vsako ovinek me je vrgel iz tira... Na Topniški je bil še zadnji poskus preboja – 5:08 tempo. Ampak, ko smo zavili na Tabor, na koncu klanca, jao skoraj bi se ustavil na ovinku. Enostavno ni šlo. Niti moči nisem imel za gele, vodo...slabo mi je bilo... Daleč najslabši kilometer (5:24). Odločil sem se da se ne bom ustavil, tekel bom. Pogledam na uro, pa sem videl da tudi s tempom 6:00 pridem na cilj pod 1:30.  

Ta kriza je trajala tam nekje do Ambroževega trga. Malo naprej je bila moja ekipa navijačev in cilj na dosegu roke… Ampak tudi ta dva kilometra nista bile ne lahka ne hitra (okoli 5:10-5:15 ).

V cilje sem pritekel zmatran kot še nikoli poprej. Naslonil sem se na ograjo, v nogah sem imel mravljince, vrtelo se mi je v glavi.. Ampak  Marko proti Marton – 3:0. Čas 3:28:16.  

Čas ni slab! Tudi uvrstitev je praktično enaka kot lansko leto. Lansko leto sem bil skupno 366 (59 v kategoriji), letos 368 oziroma 57 v kategoriji.  

Samo zadnjih 7km je bilo hudih ;-)

Berlin - ob maratonsko dogajanje

Nekaj besed o maratonu je napisano spodaj. Tu bi napisal samo nekaj vtisov ne-maratonskega dogajanja.

Petek 23.9 – nič kaj ni za povedat, razen 13-ih ur vožnje. Stanovali smo v vzhodnem Berlinu, kar pomeni še dobrih 45min vožnje do stanovanja.

Sobota 24.9. Zjutraj smo se najprej odpravili na Expo po štartne številke. To je na stari železniški postaji, v četrti Kreuzberg. Tu sem bil prvič presenečen nad velikostjo maratona. Od podzemne postaje do Expa je bil narejen kar kordon, in praktično vsi potniki so šli tja. Po prevzemi številk smo šli na krajši ogled. Z vlakom na Potsdamer platz – 39km – kjer smo spili kavo. Nato peš do Branderburških vrat ter z avtobusom do Alexanderplatz-a, kjer smo pustili nekaj ur in evrov.

Nedelja 25.9. Maraton! Preživela, oba!  Zvečer na večerjo, kjer je namesto pizze prevladal bližnji lokal z ameriško ponudbo. Kar niti ni bilo slabo, samo piva niso imeli.

Ponedeljek 26.9. Sedaj smo bili pa malce bolj resni turisti. Plan je bil zahodni Berlin. Prvo smo šli pogledat ostanke zidu na Braune strasse na severni strani Berlina. Nato pa z S-Bahnom do postaje ZOO. Otroka sta šla v živalski vrt, midva pa na sprehod po Qdamm-u (35km). Kava v Hard Rock Caffe-ju, kosilo v Vapianu. Nazaj grede smo se ustavili še na muzejskem otoku, ter si od zunaj ogledali Katedralo in Altes muzej. Ter preko Alexanderplaz-a nazaj proti domu.

Torek 27.9. Tokrat smo se odpravili na jug. Prvo smo šli pogledat East Gallery – umetniško poslika del Berlinskega zidu. Nato z vlakom do Krezberga in sprehod do Check Point Charlie. Od tem smo šli z vlakom v osrednji del Berlina (Mitte). Od tam smo se sprehodili do Hackesche Höfe. To je kompleks medsebojno povezanih hiš in dvorišč, med katerimi so restavracije in trgovine. Od tam smo se odpravili še na krožno vožnjo z ladjico po Spree.  Zvečer pa zasluženo pivo.

Sreda 28.9. V zgodnji jutranji urah smo se odpravili proti Ljubljani. Pot je bil bolj tekoča, manj zastojev in gneče. 

Berlinski maraton

Berlinski maraton. Kaj naj rečem, enkratno doživetje. 40.000 tekačev, po mojem vsaj še nekajkrat toliko gledalcev ob progi…Ampak lepo po vrsti.

Priprave so bile relativno OK. Podobno sem se pripravljal kot na lanski maraton, s tem da je bilo vse skupaj bolj »stisnjeno«. V lanskem letu sem imel na vsak dolg tek naslednji teden nekoliko krajši tek. Letos sem vsak teden šel 30km+. Na koncu se je kar se je tudi poznalo na utrujenosti. Na splošno sem imel tempo nekoliko slabši kot lansko leto, je pa tudi res, da sem drugače treniral.

Teden pred maratonom me je po vsakem treningu bolela leva peta. Prvi dan po treningu sem šepal, drugi dan me je bolelo, tretji dan pa je bilo ok. Relativno OK. Zato sem se odločil, da nekaj dni pred tekom ne bom treniral.

V Berlin smo se odpravili v petek. Z avtom. Vožnja je trajala – s postanki vred – več kot 13 ur. V soboto smo šli na Expo dvigniti številke, nato pa še ogled nekaterih znamenitosti. Kar se je seveda poznalo na zgoraj omenjeni peti… Skratka v četrtek je bila noga čisto OK, v soboto pa sem čutil ne preveč ostro temveč zoprno bolečino…

In bila je nedelja  25.9. Vstala sva pred šesto. Pojedel, vzel aspirin zaradi noge… Zjutraj je bilo še precej hladno (8°C) , kasneje pa je bilo napovedano precej bolj vroče vreme. Okoli 22°C. Skratka – odločil sem se za kratke rokave/hlače in za eno majico, ki bi jo odvrgel pred štartom. Na koncu je nisem niti oblekel. Na štartu je bilo res malo hladno, ampak hitro sem se ogrel.

Štart je dogodek zase. Pred in za mano nepregledna množica tekačev. Začel sem teči šele dobrih 5 min po štartu, pa sem bil relativno blizu (cona E) štartne črte. Prve kilometer je bila gneča. GPS signal sem dobil šele po par minut po štartu, na štoparico pa se nisem mogel zanesti. Prve kilometre nisem imel občutka kako hitro ali počasi grem. Šele na tretjem kilometru sem videl da ima temo nekaj čez 5 min. Kar je bilo relativno slabo. Naslednji kilometri so bili precejšna gneča. Imel sem moč in voljo, da bi šel hitreje, ampak se skorajda ni dalo. Od 5km naprej sem sicer obračal nekje pod 5:00, ampak je bilo dosti prehitevanja in vijuganja. Na 10km sem imel čas komaj kaj pod 50min. 

Tu smo bili že v vzhodnem delu Berlina, na širokih socialističnih avenijah. 11km je šel mimo Alexander placa. Tu je bilo več prostora in se je že dalo bolj teči. Ampak še vedno mi ni uspelo udobno teči na 4:50. Kot da je me je dajala neka utrujenost.  No ampak imel sem konstanten ritem na 4:55, tako da sem celo pomislil, da bo čas pod 3:30.

Mal pred 30 km sem že začel čutiti neko utrujenost in sem čedalje težje držal tempo. Ampak še vseeno je bilo okoli 5:00. Tam nekje od 24km naprej je bilo že kar vroče na soncu, tako da je tudi to bil eden od faktorjev. Postojanke z vodo so bile na vsake 2km tako, da tam sem se redno ustavljal. Na teh postajah z vodo je nekoliko večja gneča kot v Ljubljani. To je bilo nekje od 30km naprej. No ampak tu sem še vedno računal, da bom na koncu malce pritisnil in obdržal rezervo, ki sem si jo pritekel. Pa da bo še dovolj časa za »selfi« pred Brandenburškimi vrati.

Nato je prišel 35 km. Naslednje 3 km nisem videl kilometrskih oznak, šele na 38 km sem preveril svoj tempo – bil je okoli 5:15. Kar pomeni, da sem praktično vso rezervo za selfi izgubil… Naslednje par km bi moral res pritisniti na gas, da bi to dobil nazaj, po drugi strani pa je bilo že več kot 20°C in 38km za mano. Tako da sem se odločil, da ne bom več pritiskal in odtekel zadnje kilometre po občutku.

In seveda najbolj fenomenalen in adrenalinski občutek je bil od Brandenburških vrat pa to cilja. Po modri preprogi ob bučnem vzpodbujanju Berlinčanov.

Čas na koncu : 3:31:52.  Kar je, roko na srce, še vseeno relativno dober rezultat. Mislim pa, da sem bil sposoben bolje. Bomo videli jutri. 

Beograd

Septembra spet v Beogradu. Razen sončnega in toplega vremena ni bilo nič spektakularnega... Spodnja slika je "dom vazduhoplovstva" v Zemunu.

 

70km

Še ena meja obstaja: preteči 70km v tednu, kar pomeni v povprečju 10km na dan. Res je, da sem nekajkrat že pretekel več kot 70km v obdobju 7 dni, vendar pa ne v koledarskem tednu. Do preteklega tedna… Skupaj dobrih 81km.